Južna Anglija – 8. dan

In začel se je še naš zadnji dan v Angliji. Fakultativni izlet, ki ni bil v programu, a ker za sam London tistih nekaj uric, ki so nas ločile od poleta domov, ne bi bilo dovolj (in bi večino preživeli na poti v in iz mesta), smo se raje odpravili na grad Windsor (ki je bil tudi sicer bližje našemu hotelu).

Najlažja pot do gradu ni z avtobusom, temveč z vlakom—od “kraljeve železniške postaje” do glavnega vhoda v grad je le nekaj minut hoje.
Potem pa je bil spet križ s kartami, saj smo prišli prezgodaj (karte za ogled smo imeli rezervirane za kasnejšo uro). In tako smo, namesto, da bi si ogledali mestece, posedali na avtobusu in poslušali razlago o kraljevi družini; zgodbo, ki jo pozna (skoraj) vsak slehernik. Od prevzema priimka, do škandalov, otrok, ločitev, skokov čez plot, porok iz ljubezni…bla bla bla. Popolna izguba časa.

In ko smo se končno spokali proti gradu, je bilo spet treba v vrsto za prevzem kart. Kar bi se lahko dogajalo v času pripovedovanja zgodbic (z veliko preveč napakami za tole slehernico, ki zgodbe pozna) o kraljevi družini.
Smo pa tako, med čakanjem na karte, lahko spremljali menjavo straže pred gradom (pa še eno na jezik sem vrgla s svojo škotsko sosedo na pločniku).

Potem pa noter in spet v vrsto za avdio vodiča…potem pa na hitro po svoje, ker fijakala in poslušala slabih prevodov pa tudi ne bom.

Veselo mimo dolge vrste za ogled hiše punčk kraljice Mary direkt v sam grad. Kjer se, seveda, ne sme slikat. Se pač prepričaš, da so oči najboljši fotoaparat, jih vržeš na peclje, podmažeš vrat, da ne škripa preveč, podpreš čeljust, da ti slučajno ne pade…in uživaš sto na uro.
V vsaki sobani, ki je odprta za ogled, je vsaj en zaposleni, ki je vedno pripravljen povedati kaj več in morda ni vse tako zelo razkošno kot v Buckinghamski palači, ampak je pa prežeto z zgodovino…

Pot ven te ponovno vodi mimo tistega znamenitega okroglega branika (ki ni odprt za obiskovalce) in po gričku navzdol do kapele sv. Jurija (kjer je pred par leti potekala poroka rezervnega prestolonaslednika z drugorazredno ameriško igralko), kjer pa, seveda, spet ne smeš slikat.
V tisto zaprto dvorišče, od koder se proti glavnemu vhodu v kapelo povzpneš po položnih stopnicah, raja sploh nima vstopa, ga je pa mogoče poslikati skozi glavna vrata (med katera se lahko tako fino skriješ, da lahko poškljocaš tudi notranjost kapele 😜).

Potem pa ven in sprehod po mestecu, kjer je v turističnem delu mogoče najti marsikaj, od trgovin prestižnih znamk, kavarn, restavracij, zlatarn (zato je bolje zaviti proč od vrveža in opazovati arhitekturo in domačine), komaj komaj pa najdeš prodajalno sladoleda (najbolje je vprašati lokalce).

In že je bilo treba na avtobus in proti letališču…kjer pa, presenečenje!, letalo ima dvourno zamudo. Jaz pa naročen prevoz z ljubljanskega letališča. A tudi zavarovanje za takšna “presenečenja”.
Kličem, pa dobim odgovor, da se lahko za rezervni prevoz zmenim na letališču. Povem, da imam zavarovanje, pa mi rečejo, naj pišem na elektronsko pošto. Odgovora po dveh urah ni.
Priletimo v Ljubljano, odgovora še vedno ni. Dobim le SMS s telefonsko številko voznika in uro odhoda (ki je zdaj dve uri preden smo sploh pristali).
Na pasoš kontroli, ko se že pripravljam na bitko, ki me čaka zunaj, pa klic, da me šofer čaka. Da ni problema, naj prevzamem kufre in pridem…Seveda je čakal, če nisva bili edini njegovi potnici na tem letalu. Pa mu povem, da sem pisala na e-pošto, ki sem jo dobila za primere zamud, on pa, da na tiso e-pošto itak nihče ne odgovarja. Čudovito.

A na koncu sva le prišli v center Ljubljane, prevzeli avto in se odpeljali domov. Dve uri kasneje, kot je bilo predvideno, ampak uspelo je.

V južno in jugozahodno Anglijo bom še šla. A najverjetneje v lastni režiji…ali z drugo turistično agencijo.

Južna Anglija – 7. dan

Včeraj se dan ni končal ravno po pričakovanjih. V hotel smo itak zamujali. Vodnica jih je 2 uri pred našim prihodom klicala, ko smo vstopili v hotel, pa sploh še niso imeli pripravljenih ključev oz. kartic in so jih sproti predajali.
Potem smo se končno, okrog 10. zvečer, zbrali v jedilnici za večerjo, ko izvemo, da je ponudba à la carte. V redu, pa naj bo, a kaj ko kuhar in kelnarji niso zmogli.
Pri naši mizi smo naročili prvi, hrano dobili zadnji (dva hoda—bodisi predjed in glavna jed ali glavna jed in sladica), tako da sva se v posteljo odpravili šele po polnoči.

Po kratkem in precej neuspešnem spancu pa novim zmagam naproti.

Najprej v mesto Salisbury, na ogled tamkajšnje katedrale (ki spada pod Canterburysko nadškofijo), katere zvonik sega 123 m visoko in je tako najvišji zvonik v Veliki Britaniji.
Katedrala je najprej stala na bližnjem griču (postavil jo je sam Viiljem Osvajalec), ko je vanjo treščila strela, so postavili novo, malce večjo, a so jo nato, v 13. stoletju, zaradi nenehnih bitk in bojev na prvotnem griču, postavili na mesto, kjer je sedaj Salisbury.
Gre za sotočje 5 rek, kar pomeni, da je zemljišče močvirnato in bi se lahko katedrala kaj hitro sesedla, a jo rešujejo gramozna oz. prodnata tla, ki pa morajo biti nenehno mokra, da se zadeva ne posede.
Vlago v tleh dnevno preverjajo in po potrebi odpirajo zapornice na bližnjem jezu, da se tla navlažijo.

Glede teže same zgradbe pa to: zvonik so postavili naknadno. In ko so ga, se je celotna konstrukcija posedla za 8 palcev (dobrih 20 cm).

V katedrali hranijo tudi enega od 4 še “živečih” izvodov Magne Carte.
Napisani so bili na živalski (ovčji koži) z gosjimi in/ali labodjimi peresi, za črnilo pa so uporabili oak galls, kroglice, ki nastanejo ko v hrastove liste ose izležejo svoja jajčeca.

Samo mesto Salisbury je sicer izredno slikovito, z ozkimi uličicami in mestnim središčem, ki ima še vedno srednjeveški pridih, a se v njem nismo mogli zadržati, saj smo že hiteli na naš naslednji ogled—Stonehenge.

Ki je veliko manjši, kot sem si predstavljala, do njega pa lahko greš peš (30 minut hoje) ali z njihovimi avtobuski.

Glede na to, da je bilo zunaj 27 stopinj (Angliji se bliža vročinski val) in je v zgodnjem popoldnevu sonce pošteno pripekalo, je avtobus kar dobro zvenel.
A kaj ko so do istega zaključka prišli tudi ostali turisti (hkrati se nas je na parkirišče nasulo cca. 6 polnih turističnih avtobusov) in smo vseeno na žgočem soncu čakali na avtobus. A vsi smo prišli na vrsto v manj kot pol ure.

Potem pa vsi navali narode na Stonehenge. Hvala komurkoli se je spomnil, da se ga ogradi, da človek lahko stvar vsaj normalno fotografira. Ker če bi se, kot je bilo to še v začetku 80. prejšnjega stoletja mogoče, lahko sprehajali med samimi monoliti, bi verjetno kdo začel tudi streljat.

Pa sva šli enkrat počasi naokrog, slika se z vsakim korakom spreminja, zoom pomaga, da odrežeš trume turistov, potem pa nazaj na avtobus (vrsta nazaj je bila precej krajša), na ogled mini muzeja o zgodovini in nastanku Stonehengea, na sladoled (prodajali so ga kar iz malega kombija ob kompleksu centra za obiskovalce) in dalje.

V Avebury, kjer se lahko med monoliti celo sprehajaš (a tudi na otip nisem čutila nevemkakšne energije, ki naj bi prevevala takšne kraje), pa na kratek sprehod po vasici (čudovite hišice, značilne za angleško podeželje, z urejenimi vrtovi, rožnimi grmički…čudovito), medtem ko je večina skupine kar takoj zavila k Rdečemu levu na pivo (zadnja dva dneva imamo namreč angleški avtobus z angleškim voznikom, kar pomeni, da na avtobusu ni piva).

Zdaj pa se je spet zakompliciralo. Najprej je večina skupine (tisti iz Rdečega leva) zamujala, potem ene potnice ni bilo (mož jo je klical, pa nič, zato so se jo trije odpravili iskat), pa se teta pojavi, pa onih treh ni od nikoder.

Upajmo, da se čimprej zberemo (zamujamo namreč že pol ure) in da današnja izkušnja v hotelu ne bo podobna sinočnji.

Jutri pa v Windsor in domov.

Južna Anglija – 6. dan

Dan smo začeli na, z vetrom prepihanem in z oblaki in meglicami ozaljšanem gričevju narodnega parka Dartmoor, ki, poleg ponijev, številnih sprehajalnih poti in čudovitih, zelo angleških razgledih, slovi tudi po, še delujočem, zaporu.

Od centra za obiskovalce v vasici Postbridge smo se sprehodili do starega, ploščatega kamnitega mostu, s katerega je bil sicer lepši pogled na novejšega, prav tako kamnitega, preko katerega pa teče cesta.

Potem smo prečkali mejo in se podali v grofijo Dorset in najprej obiskali opatijo Buckfast ki je bojda še tudi delujoča, se na hitro ustavili v mestecuu Dorchester, kjer, kljub naporom med sprehodom po mestu, nisva našli niti ene prodajalne sladoleda, v trgovini pa so prodajali samo pakirane po več komadov.

Zato sva se nadejali, da bova kaj našli pri našem naslednjem postanku, a smo se podali v pradavnino, s sprehodom nad klifi Jurske obale (Jurassic Coast), kjer se v plasteh najde kamnine iz vseh treh obdobij Mezozoika (triasa, jure—teh je največ, zato se po tem obdobju obala tudi imenuje—in krede).

Nekateri so dirjali ob vznožje klifov do plaže, a je sprehod po robu nudil precej lepši razgled, z veliko manj napora, seveda.

Za konec dneva smo jo mahnili še malce naprej, do zaliva Lulworth (Lulworth Cove), kjer je postavljeno tudi obeležje vpisa te obale pod UNESC-ov seznam naravne dediščine.
Ponovno so nekateri, namesto, da bi uživali ob razgledih, raje skočili v vodo (kdo gre na potovanje/dopust/izlet v Anglijo z namenom, da se bo kopal?!), medve pa sva šli še na en kratki sprehod in jadikovali, ker je bilo v vasici že vse zaprto (vključno s prodajalno doma izdelanega sladoleda).

Tako to gre v Angliji. Ob šestih popoldan se v manjših krajih vse zapre (mogoče ostane odprta kakšna “dežurna” trgovina, pa tudi ta ne za dolgo), večina znamenitosti se tudi zapre ob šestih, kar pomeni, da te noter nazadnje spustijo ob petih (eno uro pred zapiranjem), nekatere pa celo prej.

In nihče, razen seveda nas, se ne razburja in njihovo življenje mirno in nemoteno teče dalje.

Upam pa, da jutri ne zamudimo glavnega ogleda (vsaj zame) na tem krajšem potovanju—Stonehenge.

Južna Anglija – 5. dan

Danes smo imeli na sporedu bolj “hortikulti” dan.

Najprej nas je pot zanesla v vrtove v Helliganu, ki jim pravijo tudi “Izgubljeni vrtovi”. Gre za zasebno posest, katere večinski del predstavlja bolj park, urejenih vrtov je bolj kot ne za vzorec.
Obiskovalci se tako lahko sprehajajo med rastlinjem iz vsega sveta, se sprehodijo čez pravi burmanski viseči most (bila sem v Burmi oz. Mjanmaru in tam nisem videla podobnega mostu, kaj šele, da bi se preko njega sprehodila), počijejo v senci orjaških sekvoj in praproti…Na poti proti izhodu pa lahko pokukajo tudi v vrtove, urejene prav po angleškem načinu—obdane z zidovi.
Vidite lahko rožni vrt, kjer najbolj pade v oči gredica sladkega graha (sweet pea), ki te najprej pritegne s svojo barvitostjo, nato pa dotolče z vonjem. Narezane cvetove imajo v restavraciji parka tudi v vazah na vsaki mizi in da, tudi odrezani cvetovi omamno dišijo.
Največji pa je kuhinjski vrt, kjer pot med zelenjavnimi gredami vodi pod oboki jablan.

Nato smo se podali v prihodnost. Oziroma vsaj tako je bilo videti. Obiskali smo namreč projekt Eden, kjer pod dvema ogromnima kupolastima rastlinjakoma domujeta biomi deževnega gozda in Mediterana, nad njima se lahko drznejši obiskovalci spustijo/poletijo po jeklenici…Celotno območje je postavljeno v nekdanji glinokop in je resnično namenjeno prihodnosti.
Učenju samooskrbnosti, trajnosti, ponovne uporabe in uporabe soproizvodov. V trgovinici ob izhodu namreč lahko kupiš plastenko za večkratno uporabo, ki pa sploh ni izdelana iz plastike, temveč iz ostankov sladkornega trsa.

Za konec smo obiskali še nekdanjo prestolnico Cornwalla, Launceston.
Sprehodili smo se po dokaj umirjenem mestecu; vse je bilo namreč že zaprto, vključno z gradom.

Pravkar pa smo za seboj pustili grofijo Cornwall in se preko reke Tamar zapeljali v grofijo Devon.

Južna Anglija – 4. dan

Dan se je začel kar adrenalinsko. Če ne za nas, pa vsaj za našega voznika avtobusa, saj gotovo ni preprosto takšno dolgo in veliko zverino krmariti po tukajšnjih ozkih, z živo mejo obdanih cestah.

A vseeno smo živi, zdravi in celi prispeli do gledališča Minack, ki ga je v 30. letih prejšnjega stoletja na vzpetini nad klifom postavila (začela sta sama z vrtnarjem!) Rowena Cade, pri čemer naj bi se bila zgledovala po starogrških in starorimskih gledališčih.
Na žalost vse skupaj, predvsem zaradi asimetrije in številnih gredic z raznorazno floro, izpade precej kičasto in ne preveč prijetno na pogled.

Potem smo se podali na “konec zemlje” (Land’s End), najzahodnejši del “celinske” Britanije, kjer lahko človek zapravi cel dan na sprehodu nad klifi in ob opazovanju lomljenja valov, razbrazdane obale in slikovitega skalovja.

In še za konec—gora sv. Mihaela (St. Michael’s Mount)—manjša, angleška različica enako-poimenovanega otoka v Normandiji.
Namesto katedrale in samostana, v angleški verziji na otoku kraljuje grad, ki je še vedno rezidenca družine plemiča, ki si otok lasti.
Dostop do otoka je vsakih 6 ur otežen, saj zaradi plimovanja nanj ne moreš priti peš, temveč s pomočjo posebnih čolnov (mi smo imeli srečo in smo na otok prišli peš). A tudi sam vzpon na vzpetino, na kateri stoji grad, ni ravno enostaven, saj je pot tlakovana tako bolj po starem, s kamni različnih velikosti in neravna, prav tako do samega gradu ne vodi ravno lepo stopnišče, temveč so stopnice le občasno umeščene v živo skalo.

Sam grad je precej majhen, oziroma je na ogled le nekaj sob; manjša knjižnica, modra sprejemnica, lovska soba/formalna jedilnica, soba z zemljevidi, nekdanji prostori za služinčad spremenjeni v mini orožarno, kapela…z velike grajske terase pa se odpirajo lepi pogledi na zaliv in grajske vrtove.

Potem pa pade demokratična odločitev, da gremo kar v hotel, na zgodnejšo večerjo od predvidene, čeprav je bilo že od včeraj govora, da bi lahko našemu ogledu dodali še mestece St. Ives.
A očitno večina sopotnikov ni prišla na to potovanje, da bi čimveč videla, temveč zato, da bi šla prej v hotel in se v miru pripravila na večerjo.
Najmanj kar zdaj pričakujem je, da pridejo vsi na večerjo v večernih oblekah in smokingih.