City Hunter

Moj TV ponudnik svojim naročnikom za 6 mesecev ponuja popust na naročnino na Netflix in ker je tudi ena od mojih najljubših serij na Netflixu, da ne omenjamo bogate zbirke filmov in ostalih serij (Prime Video v primerjavi, vsaj po mojem mnenju, nima za burek), sem se odločila, da sklenem dodatek k naročnini.

In že prvi dan brskala po Netflixovi knjižnici, če imajo kaj City Hunterja. O moji mini obsesiji z mango/animejem sem že pisala, zato se ne bom ponavljala.
Na Prime Video je na primer prva sezona animeja in zadnji (zdaj že predzadnji) animirani film, nima pa francoske igrane različice, na primer.
No, Netflix ni imel nič. Ne animeja, ne animiranega filma, ne francoske različice, niti poskusa z Jackijem Chanom v glavni vlogi (ki ga sama nikoli nisem videla in ga tudi ne mislim). Se je pa pojavilo obvestilo, da prihaja Netflixova igrana različica. In to japonska. Prva igrana različica v originalnem jeziku!

Seveda sem si takoj nastavila opomnik…in si ta vikend film tudi (večkrat) ogledala.

Že to, da je film posnet v Tokiju, med drugim tudi v četrti Shinjuku (kjer se odvija originalni material), odtehta. Predvsem pa odtehta to, da je bil tudi ta film narejen z ljubeznijo. Do originalnega materiala in do ljubiteljev City Hunterja.

Glavni igralec, Suzuki Ryohei, je bojda tudi velik ljubitelj, kar se več kot vidi. Od značilnih poz in drže, do tega, kako drži pištolo…Saeba Ryo v njegovi interpretaciji zaživi, kot da bi pravkar stopil z risane strani stripa. Tukaj so značilni, skokoviti prehodi iz resnobe v klovna in nazaj v resnobo, glasovne akrobacije, akcijske scene (od pretepov do streljanja), ples v baru Kabukichōja…
Suzuki ni Saeba v vizualnem smislu (višina in širina ramen 😊), a je vse ostalo vzeto neposredno iz mange…frizura, oblačila, poze, drža, obnašanje, hladnokrvnost pri zadnjem obračunu…rdeči Mini z belo streho…celo veliko kladivo, ki ga vihti Kaori, se pojavi, a v čisto “normalnem” kontekstu.
Še čisto zadnji prizor, freeze-frame je vzet direkt iz mange.

Film se začne z delom mange, v katerem vstopi Kaori (torej z začetkom “svetlejšega obdobja”), s smrtjo njenega brata, ki se od originalne zgodbe sicer razlikuje, a to ni moteče, saj se zgodba naveže na tisto proti koncu mange, v katerem Kaori (in posledično bralec) spozna resnico o Saebinem odraščanju sredi vojne v Srednji Ameriki in s tem morda nakazuje, da gre v tem primeru le za prvi film v franšizi.

Zgodba je prepisana v današnji čas (originalna zgodba se dogaja v 80-ih) in za današnji čas, kar pomeni precej manj komičnih vložkov povezanih z mokkori mislimi glavnega lika in izboljšanim odnosom do žensk (ki mangi ni bil ravno v ponos).

Komičnih vložkov je manj kot v francoski igrani različici (kjer so na trenutke mejili že na absurd), a ko so (večinoma v obliki enovrstičnic in situacijske komedije), vžgejo na polno. Film je akcioner v pravem pomenu besede, začne se s pretepom, konča se s streljanjem, iščejo se sledi za dekletom pobeglim iz laboratorija v katerem preizkušajo izboljšano različico angelskega prahu, ki ga Union Theope razvija, da bi ljudi spremenila v popolne, brezčutne ubijalce…

Odlična mešanica akcije, trilerja, komedije in drame v japonščini s četrtjo Shinjuku za kuliso. Kaj bi želeli boljšega?

Kritike baje niso dobre, a nalijmo si čistega vina, to ni film za kritike, to je film za tiste, ki smo odraščali s City Hunterjem.

_______
image credit: Netflix

Srednja Amerika – povratek domov

letališče Frankfurt

Končno smo prispeli v Evropo.
Čeprav je tudi Lufthansino letalo vzletelo s skoraj 1-urno zamudo, imamo v Frankfurtu več kot dovolj časa do leta za Benetke.

Mi je pa na letalu uspelo tudi zaspati, kar je velika zmaga, saj ima Lufthansa ene bolj neudobnih in natrpanih sedežev med vsemi letalskimi družbami s katerimi sem do sedaj letela.
Slabša je le še Air Namibia.

Še slabe 3 ure nas tako ločijo od vkrcanja na letalo namenjeno v Benetke, potem pa še dobra ura leta in slabi dve uri vožnje, pa bom, z več kot enodnevno zamudo, končno doma.

Pa še prinašalcev nesreče smo se znebili že v Mexico City-ju; odletela sta namreč z Air France v Pariz.

 

Les Misérables
skoraj nas je doletela še 13. nesreča na našem potovanju (potem bi bil verjetno krog sklenjen) – med zajtrkom sva gledali poročila in Popocatépetl, eden najaktivnejših vulkanov, slabe dve uri vožnje od Mexico City-ja, se je prebudil…a uspelo nam je pobegniti iz mesta, preden bi se mu morda utrgalo (vsi se še spomnimo Islandije in zaprtega neba nad Evropo zaradi vulkanskega pepela) 🌋

Srednja Amerika: Mehika – 18. dan

letališče Chetumal, zvezna država Quintana Roo, Mehika – 26.2. 13:00 po lokalnem času
Naša nesreča res ne počiva.

Ob 20:15 po lokalnem času naj bi odleteli iz Mexico City-ja v Madrid. Do Mexico City-ja naj bi iz Chetumala poleteli ob 14:05.
Ko smo oddali prtljago, šli skozi varnostno kontrolo in se vsi (ne samo naša skupina!) nagnetli v glavno čakalnico miniaturnega letališča v Chetumalu (manjše je od našega ljubljanskega), pred edinimi vrati za vkrcavanje, pa po zvočniku sporočijo, da ima naš let na sever, zaradi vzdrževalnih del letala na letališču v Mexico City-ju, 4-urno zamudo.
Kar pomeni, da bi v Mexico City poleteli šele ob 18h (če bomo imeli srečo) in tako mogoče ne bi ujeli letala proti Evropi, saj moramo prevzeti še prtljago in jo ponovno prijaviti na let.

Med Chtumalom in Mexico City-jem je 1 ura časovne razlike. Iz Chetumala bi tako teoretično poleteli ob 17h po lokalnem času v prestolnici, let pa traja cca. 2 uri. To pomeni teoretično, 1 ura časa za urejanje prtljage in prijavo za let, a eno uro pred vzletom poteka samo še vkrcavanje, okenca za prijavo na let pa so že zaprta.

Bomo videli. Itak smo že na koncu potovanja in se nam dejansko nikamor ne mudi. Razen domov.

Je bila pa zanimiva vodničina reakcija na novico.
Po zvočnikih so obvestilo o zamudi ponovili dvakrat, njo pa je očitno zamotila prinašalka nesreče in se je smejala med njunim pogovorom.
Pa pristopim, ker pač ni bilo nobene konkretne reakcije, in jo vprašam, če je slišala. S smehom v glasu me vpraša, kaj naj bi slišala. Ko ji odgovorim, da naj bi imeli 4 ure zamude, so bili glas, ton in jakost pri drugem “Kaj?” čisto spremenjeni.

Zdaj je tekla po informacije—bomo videli, kaj bo rekla.
Morda nas čaka nov zasebni polet za 25 oseb. 😅

 

letališče Chetumal, zvezna država Quintana Roo, Mehika – 26.2. 18:21 po lokalnem času
Naša zamuda se je še podaljšala.
Iz 4 ure 55 minut je prešla na 6 ur in 6 minut, zdaj pa so po zvočniku sporočili, da je letalo končno poletelo iz Mexico City-ja in po pristalo ob 19:40.
Potem bodo morali še raztovoriti prtljago in potnike, natovoriti nas in našo prtljago…Vprašanje, kdaj bomo sploh poleteli proti prestolnici.

Nadaljnji let v Evropo naj bi bil urejen—spet je bil zlati Juan v dežurstvo in, kot vedno, vse zrihtal—verjetno gremo z Iberio do Madrida in najprej v Benetke (kjer naju čaka avto, upam).
Let je ob polnoči oz. pet minut čez polnoč in priletimo v Benetke še isti dan (27.2. ob 23:20), dobre štiri ure kasneje kot predvideno z originalnim letom.

Samo, da pridemo domov, ker imam ta starih dveh, prinašalcev nesreče, že poln kufer.
Nenehno najedata in hodita spraševat, kdaj gremo, pa zakaj zamuda (in pridobljene informacije napačno predajata dalje)…Ugotovili smo tudi, da jima je letalske karte urejala neka druga potovalna agencija—ker sta zahtevala Premium Economy sedež—zdaj pa zahtevata, da povratni let ureja naša agencija, ker hočeta nazaj leteti z nami in ne razumeta, da tako pač ne gre.
Niti pokličeta ne agencije, ki jima je urejala letalske karte, temveč to zahtevata od naše vodnice, čeprav ona s tem nima nič. In očitno pričakujeta, da se bo ukvarjala samo z njima, čeprav ima pod “okriljem” še 22 drugih potnikov, ki prav tako potrebujejo pot domov.

Prav zanimivo je opazovati, kako krožita in iščeta vodnico, ki je modro izginila (verjetno urejat logistične zadeve glede povratka v Evropo). Kot dve ptici roparici, a takšni mrhovinarskega značaja.
Tudi vedno bolj mrhovinarsko izgledata.

Začuda sta mi bila sprva še nekako simpatična. Kako hitro se pokaže človekov pravi značaj. Skozi dneve “skupnega življenja” sta postajala vedno bolj nadležna in tečna, danes pa sta pokazala svoj pravi obraz.
Sebična in mrhovinarska.

 

hotel Metropol, Ciudad de Mexico – 27.2. 00:12 po lokalnem času
Kot vidite, nisem na letalu.

Tisto iz Chetumala je imelo tolikšno zamudo, da nam nikakor ne bi uspelo ujeti nobenega nocojšnjega leta, zato bomo še eno noč prespali v glavnem mestu Mehike, zjutraj bodo nekateri šli na sprehod po centru mesta (že videno), nekateri bomo počivali v hotelu, kjer bomo imeli tudi pozno kosilo, preden se bomo ob istem času, kot bi se morali že nocoj, odpravili proti Evropi.

Ob prihodu v hotel sem bila pooblaščena s strani vodnice, ki je ostala na letališču zaradi urejanja zadnjih podrobnosti glede jutrišnjega povratka, da skupini pomagam pri dodeljevanju sob, glede morebitnih vprašanj in podobno, ker pač znam špansko.
In celo so se mi vsi zahvalili, ko so dobili svoje ključe. Prvič, da me na poti ni nihče nadrl, ker sem pomagala.

Očitno smo že vsi fino zmatrani.

 

Les Misérables
#12 – konkretna zamuda letala iz juga Mehike v prestolnico in posledično zamuda povratnega leta domov

Srednja Amerika: Mehika – 17. dan

Vodni taksi iz San Pedra, Ambergris Caye, Belize v Chetumal, Mehika, je izplul s konkretno zamudo. Ko sem pisala prejšnji objavek, bi morali biti že na pol poti čez zaliv, mi pa smo še vedno čakali na pomolu.
Izpluti bi morali ob 8:30, okrog 10h pa so nas končno na hitro naložili na dvourno vožnjo preko morske meje.

Ko smo se končno skobacali iz vodnega taksija na mehiško ozemlje, pa je še kakšno uro in pol do dve uri trajalo, da smo prečili uradno mejo.
Na imigracijski kontroli je sedel le en tipček, ki je s svojimi izrazitimi brki izgledal bodisi kot kakšen šef narko kartela bodisi kot zlobni brat dvojček iz kakšne mehiške telenovele.
In še vstopne takse ni mogel zaračunati za celotno skupino, temveč le za 5 ljudi naenkrat. In čas se je nabiral.

Potem je bil kombi hotela, oddaljenega 10 minut vožnje od pristanišča, premajhen za celotno skupino in smo morali vožnjo opraviti v treh “smenah” in bomo morali isto ponoviti še jutri ob odhodu na letališče.
Sva se kar odločili, da greva z zadnjo smeno, da ne bi koga fršlok, ko bi se moral gnesti v kombi, da bi bil med prvimi (le kako so kokoši zdržale ta dva dneva počitnic v Belizeju brez prerivanja in hoje po sopotnikih?).

Ko smo se končno pricijazili v hotel (ob 15h po lokalnem času!), me je že čakalo osebje z vprašanji. Očitno jim je padlo v oči moje ime, in glede na to, da jim kombinacija črk povzroča velike težave z vozlanjem jezika, jih je zanimalo, kako se sploh izgovori. In kaj pomeni…
Potem eno od dvigal neha delovati…Svašta.

Ob 16h pa gremo na 15-minutno hojo do lokalnega muzeja majevske kulture, ki je baje zelo lep, in odprt do 18h (ob ponedeljkih, torej jutri, je zaprt, zato imamo le danes možnost ogleda), zadnji vstop pa je ob 17h.
Ob 16:20 prilezemo do muzeja…Zaprto.
Osebje se je odločilo, da je za danes pač dovolj in so šli domov.

Uboga naša vodnica Manica, se je še nekaj pregovarjala z varnostnikom, a brez učinka. Še zadnji ogled je splaval po vodi. Očitno je to potovanje res zakleto in je že skrajni čas, da poberemo šila in kopita.

Me pa izredno zanima, kakšne vse pritožbe in pripombe bodo romale na turistično agencijo (za stvari, na katere dejansko nimajo nobenega vpliva!). Ker tolikšnega kritiziranja in obiranja kosti že dolgo nisem slišala.
Predvsem na račun vodnice, ki pa res ni kriva za stanje in organizacijo na mejah držav Srednje Amerike, dolge razdalje, nivo hotelov (ki so popolnoma sprejemljivi!), dostopnost ogledov za (večinoma) invalide (v glavi) in podobne oslarije, ki so ji jih naprtile gužvajoče se kokoši.
In ji potem vsak večer ob večerji hinavsko hranile mesto pri mizi in ji osladno lezle v rit.

 

Les Misérables
#10 – nesposoben in počasen “mejni kontrolor”
#11 – predčasno zaprt muzej majevske kulture

Srednja Amerika: Belize – 16. dan

24.2.2024 – 12:20 po lokalnem času
Prva etapa potovanja z golf avtekom je končana.

Po predstavitvi delovanja vozila s strani varnostnika v hotelu, sva se odpravili na sever, kjer naj bi bile najlepše plaže…
Malo morgen! Vse v plastiki, smeteh in morski travi.
Naj bo letovišče na sprednji strani še tako lepo in prestižno, je le dva koraka stran vse v razsulu.
Ob cesti pa ogromno bodisi zaprtih, bodisi propadajočih, bodisi nedokončanih zgradb, mednje pa posejanih nekaj lepih hotelov in letovišč, pa parcele v prodaji (kdo bo kupil nekaj kar na eni strani meji na cesto, na drugi pa z mangrovami prepredeno laguno?).

Tukaj so res “Karibi” v najslabši možni luči, ne glede na to ali smo zaslepljeni s tisto sliko popolne plaže z razglednic ali ne.

Cancun v Mehiki je bil lepši in bolj turistom prijazen. Cayo Santa Maria na Kubi je bil 1A z dodatno zvezdico in zlato pentljico, pa so ljudje tudi tam živeli. A je bilo vse čisto, lično in prijetno za oči in duha
Tukaj bi mi bilo neprijetno iti na sprehod po sončnem zahodu. Nekakšen zanikrn, predvsem pa zapuščen in pozabljen občutek daje vse skupaj.

Potem sva ob povratku s severa zavili na zahod, čez laguno do t.i. Skrivne plaže, kjer pa je čisto druga pesem.
Prenatrpano, preglasno…
Če sem se včeraj spraševala, zakaj so, poleg očitnih vizualnih in logističnih težav, vse plaže na vzhodu otoka prazne, sem danes dobila odgovor. Zato ker so vsi na Secret Beach.
Res, morje je bilo res čudovite barve in precej čistejše kot na vzhodu otoka (če odmislimo velike količine morske pene) in z lahkoto zlezeš v vodo, a od take plaže v gužvi nimaš čisto nič.

Povsod Američani (in to ne samo na Secret Beach), torej glasni, debeli, od sonca skurjeni in nadležni. Danes so bile na plaži na primer tri Američanke, ki so si dajale nasvete, kako si s sončno kremo zaščititi veke, ena od njih pa je bila v hrbet vijolična kot kuhan rak. In se veselo mazala z nevemčim—z zaščitno kremo prav gotovo ne.

Zdaj sva spet na sredini otoka, v hotelu, da si malce odpočijeva od guncajoče in rukajoče vožnje—golf avteki niso znani po svojem vzmetenju—potem pa jo mahneva še na jug.

25.2.2024 – 8:20 po lokalnem času – na pomolu v San Pedru, čakajoč na vodni taksi so Chetumala, Mehika
Po krajšem popoldanskem počitku sva jo včeraj mahnili še proti jugu.

Najprej je bilo potrebno premagati turistično in prometno nabito glavno (in edino) mesto otoka, San Pedro, in nato po, veliko bolj prašnih kot na severu, cestah še južneje.

Tudi tu je bilo kar nekaj lepih hotelskih letovišč in veliko hiš naprodaj. Še bolj pa so se prodajale prazne parcele (a te vsaj z dejanskim razgledom na morje!), pa tudi takšne, ki so že imele urejen dostop do morja v obliki pomola in obdane z nizkim zidkom, le še hišo je potrebno postaviti nanjo.

Čisto na koncu ceste pa že zgrajen ogromen hotelski kompleks, v 3. gradbeni fazi, a zapuščen, nedokončan in zanemarjen, očitno v lasti neke banke.

Na poti nazaj v mesto sva se ustavili na nekaj prijetnih kotičkih ob morju, a je na jugu obala bodisi v mangrovah, bodisi utrjena z zidom; zato pa tudi potrebujejo pomole.
A pod pravim kotom tudi posnetek z zidu lahko izgleda kot idealna fotografija idealne plaže.

In že je bilo potrebno v hotel spakirat, danes smo odšli zelo zgodaj, in na večerjo, kjer se je spet zapletlo, ker so somizniki požrli ves kruh, drug somiznik, ki ga ni dobil (prejšnje dni ga je od odžiral drugim!) pa se je razburil…Učinka itak ni bilo, upam samo, da jim je teknilo.

Potem se je zapletlo pri doplačilih na sobo—nekdo je naročil pijačo pri bazenu in jo tudi plačal, a vodnici so sporočili, da račun še ni poravnan…

Na tej poti se vedno nekaj dogaja in res se že veselim, ker je skoraj konec. Še nikoli nisem bila na bolj napornem potovanju, kot je tale.
Pri sinočnji večerji sva z mamo ugotovili, da je to predvsem zaradi izredno napornih sopotnikov in ne poti same. Tolikšnega prerivanja nisem doživela niti v vrtcu, da o egoizmu, hinavščini in žlehtnobi niti ne govorimo. Ko pozdraviš, te ignorirajo, ko hočeš pomagati, te naderejo…
Klinc pa takšni sopotniki. Komaj čakam, da grem domov.

Kar pa se bo očitno še malce zavleklo, ker ima naš vodni taksi več kot eno uro zamude. In nihče ne ve, zakaj. Bojda nekaj komplicirajo na mehiški strani.

 

Les Misérables
#9 – nepojasnjena dolga zamuda vodnega taksija za Mehiko.