Paragvaj – 14. dan

(Nuestra Señora Santa María de la) Asunción

Happy Halloween!

Danes je bil malce čuden dan. Dejansko bi morali, po programu, domov odpotovati že danes, a je bilo potovanje podaljšano za en dan (pojma nimam zakaj, baje zaradi letov) in nekako je bilo potrebno ta dan tudi zapolniti.
Zato smo se zjutraj najprej podali po prestolnici Paragvaja, ki še bolj spominja na Kubo kot podeželje države, vključno z razritimi cestami. Glavni trg pred nekdanjim parlamentom, nekaj korakov stran je zgrajen nov, je v popolnem razsulu, smeti vsepovsod, v parku za novim parlamentom živijo skvoterji (revno prebivalstvo, ki se je preselilo s poplavnega območja ob reki Paragvaj in jih ne morejo izseliti)…
Potem smo se podali proti stari železniški postaji—zgradba še vedno čudovita na hiter pogled, a vse razpada, znotraj pa so uredili nekakšen železniški muzej, ki je bolj mini zbirka.
Nato nas je čakalo kosilo v stilu pojej kolikor zmoreš s kelnarji, ki so nenehno ponujali in rezali meso (pujska, kravico, pišeka…) in še zadnji ogled dneva, ki je bil dejansko k’r neki…Jezero Ypacaraí, približno uro vožnje iz mesta, ki je dejansko del reke Paragvaj, v katerem se domačini bojda tudi kopajo, a kar smo danes videli (blato, umazanija in baje se vanje izliva tudi kanalizacija), se domačini bolj zadržujejo na obali ali pa se po “jezeru” podajo s čolničkom.

Dan je bilo pač potrebno zapolniti.

Po vrnitvi v hotel pa je bilo treba zapraviti tudi lokalni denar, saj ga ne mislim nositi s seboj. Pa gremo na Trg svobode in Trg demokracije, kjer bojda prodajajo domače izdelke tukajšnjih indijanskih plemen.
Pa dobiš le nekaj stojnic, na Trgu svobode večinoma z usnjem in obdanih s smradom starega urina, na Trgu demokracije pa celo dve z ročnimi vezeninami, eno z nakitom in še eno s pripomočki za pripravo mate čaja. In to je to.

Za spominek en prtiček in hitro nazaj v hotel na pijačo, da se zapravi še preostali denar. Izvedela sem, kako se v jeziku guaranì (drugi uradni jezik Paragvaja, jezik enega od indijanskih plemen) reče “lepe oči”, a sem že pozabila in še vedno mi je ostalo nekaj denarja. Ga bom pa jutri na letališču zapravila. Upam.

Brazilija & Paragvaj – 13. dan

(Nuestra Señora Santa María de la) Asunción

Danes zjutraj, ko smo zapuščali Brazilijo in se podajali v Paragvaj, smo malce potovali v času. V čas pred osamosvojitvijo, ko so se na meji z Italijo vile kolone pločevine, ko se je, raje kot čakati v kolonah, po nakupe odpravljalo peš in ko smo tisti, ki smo živeli ob meji, preko maloobmejnih prehodov prehajali z prepustnicami.
Takšna je bila slika na brazilsko-paragvajski meji danes zjutraj. Kolone avtomobilov, gužva na meji, avtobusi parkirani ob cesti, ker se potnikom bolj splača mejo prehoditi peš, nakupiti, kar pač morajo, in se vrniti nazaj na bus, moto taxi-ji z rumenimi čeladami tako za voznika kot sopotnika…In za mejnim prehodom obvezno ozko grlo (v tem primeru most), ki vse skupaj še bolj zaustavi. In vojaki v polni bojni opremi, s polavtomatskimi puškami in kamuflažno barvo na obrazu. A paragvajski štempelj smo dobili in to je pomembno.

Potem je bila potrebna menjava denarja…In to ne kot vsi normalni ljudje, torej v menjalnici. Ne, možiček se je vkrcal na naš bus, potem pa gremo, štet denar, kalkulirat in ponovno štet nov denar. Ker v Paragvaju se pogovarjajo v tisočih, kot v starih časih mille lire.
Je pa poceni. Že Brazilija je bila cenejša od Argentine, tukaj pa so stvari zelo poceni. Npr. greš kupit pollitrsko plastenko znane brezbarvne gazirane pijače, pa hočejo 6.000 guaraníjev. Pretopljeno v evre to znese 0,98. Ali pa dvolitrska plastenka vode—2.400 guaraní jev ali 0.36 EUR.
Najnižji apoen bankovca pa je 2.000, vse manjše je v kovancih. Imajo celo kovanec za 1.000 guaraní jev. Smešno, a resnično.

Kakorkoli že, po prečkanju meje, nas je čakal naš prvi (in edini) ogled dneva. Hidroelektrarna Itaipù, ki si jo delita Brazilija in Paragvaj. Ker pa je celoten projekt, ki se je gradil 17 let financirala Brazilija, ji Paragvaj dolg odplačuje v obliki proizvedene električne energije, kar pomeni, da hidroelektrarna v 85% oskrbuje Brazilijo (največje mesto v Južni Ameriki, São Paulo) in le 15% uporablja za lastne potrebe.

Pa dajmo malo s številkami, vsaj tisto, kar sem si zapomnila…Jez je dolg 7,8 km in visok 198 m. Skozi zapornice, ki uravnavajo nivo vode v akumulacijskem jezeru lahko steče 62.000 kubikov na sekundo. V elektrarni je 20 turbin, vsaka v višino meri 27 m in znaša 6,6 tone. Vsaka je močna 700 MW, kar znese 14.000 MW nameščene moči, vendar jih lahko hkrati obratuje le 18, dve sta za rezervo. Vseeno na leto proizvedejo 90.000.000 MWh električne energije, rekord je padel leta 2012 s proizvedenimi 98 TWh električne energije.
Še do pred kratkim je elektrarna veljala za največjo na svetu, a so jo prehiteli Kitajci s svojo hidroelektrarno Treh sotesk, ki premore kar 22.400 MW nameščene moči, a bi potrebovala 142 let nenehnega delovanja, da bi proizvedla toliko energije kot jo je Itaipù v svojem delovanju od leta 1984.
Da malce posplošim, v enem dnevu elektrarna baje proizvede toliko električne energije, da bi lahko za skoraj 5 mesecev 24 ur na dan napajali Pariz.
Stvar je res glomazna in kar malce škoda je, da je ogled mogoč le od zunaj in obiskovalcem ni dovoljen micen vpogled v drobovje.

Mi pa smo jo že mahnili naprej, saj nas je čakala dolga vožnja v glavno mesto Paragvaja, Asunción. Že res, da se po Argentini nismo kaj prida vozil z avtobusom in Brazilije dejansko sploh videli nismo, a je bila ta vožnja po paragvajskem podeželju kar malce presunljiva. Precej velika razlika od Argentine, na primer. Čeprav smo v Argentini videli mestece duhov poimenovano Paso del Indio, ko je crknil avtobus, ampak vseeno.
Pokrajina in slike, ki so se kazale ob pogledu skozi okno, so precej spominjale na Kubo…Le z boljšimi cestami.

A smo srečno prispeli v prestolnico in jutri nas čaka njen ogled. Pojutrišnjem pa jo že mahamo domov.