Hitre linije

Evo, kaj se zgodi, če človek prebere le kratko vsebino članka, si hitro razlaga vse po svoje, začne penit in potem ugotovi, da bi bilo dosti bolje, da bi vse skupaj prebral do konca…Ampak peni se pa vseeno.

Od 1. junija naj bi se v Sloveniji uvedlo enotne vozovnice za javni prevoz. Kar pomeni, da lahko z eno karto (ki pač različno stane glede na relacijo, ki bi jo rad prevozil) potoval z vsemi sredstvi javnega prevoza.
Najprej bi bilo potrebno seveda ta sredstva primerno urediti (skupaj z infrastrukturo), da bi se jih lahko posluževali vsi državljani, ampak pustimo to ob strani, ker itak ne zaleže.

Ne, v uč mi je padel zadnji stavek povzetka…“poleg tega prihajajo hitre linije.”

In seveda reakcija.

Hitre linije?

Kake hitre linije?

Edina hitra linija iz Gorice do Ljubljane bi bil katapult.

In potem prideš do konca članka in ugotoviš, da bodo te t.i. hitre linije veljale le “za dnevne migrante iz okoliških mest v Ljubljano”, ker ostali smo itak pičkin dim. In iz Gorice do Ljubljane s ta počasno vlakovno linijo bomo še vedno potrebovali 3 ure. Ni čudno, da gremo raje z avtom.

Za kozlat!

Danes sem, kot oddih, malce (več) brskala po spletu in po dolgem času obiskala tudi Huffington Post. Priznam, nisem redna obiskovalka, vendar občasno rada preberem kakšno kolumno (predvsem tiste, ki jih napiše ustanoviteljica tega spletišča) in kakšen članek.

Danes je bil na vrhu najbolj obiskanih člankov eden z luštno slikico blond mulčka z sinje modrimi očmi in veselim nasmeškom. Ponavadi ne padam na takšne slikce, ampak pritegnil me je tudi naslov “What Happened When My Son Wore A Pink Headband To Walmart” ali prevedeno “Kaj se je zgodilo, ko je moj sin v Walmartu nosil rožnati obroček za lase”. Pričakovala sem vse kaj drugega (hecno anekdoto, na primer) kot pa to, kar sem prebrala v blogu.

Na kratko: Avtoričin dveletni (!) sin rad preizkuša kostume—od Spidermana do Batmana, maminega krila in maminih lasnih okraskov. Otroci pač. Nase bo navlekel, kar mu bo prišlo pod roke. No, avtorica se je nekega dne (v začetku avgusta) z dveletnikom in nekajmesečnim sinkom odpravila v Walmart (ena od ameriških supermarket trgovin). In dveletnik si je za ta ‘izlet’ nadel mamin obroček za lase z rožnato rožico. Ni kaj, popularen je bil, predvsem med babicami. Potem pa je avtorica naletela na dve hihitajoči se najstnici, ki sta jo povprašali, ali je tisto z obročkom fantek ali punčka. Ko jima je odgovorila, da je fantek, sta se še bolj hihitali. Potem pa se je od nekod prikazal tipičen kmetavz (ali redneck, po ameriško), fantku potegnil obroček z glave, ga zalučal v voziček in mulčku primazal zaušnico. Baje ni bila močna, pa vendar. Halo! Neki tip, ki ga ne poznaš, pride do tvojega otroka in ga udari?! Halo! Sama bi najverjetneje ponorela, ona mu je baje samo zabrusila, da če se otroka še enkrat dotakne, da mu roke odreže. Še kaj drugega bi lahko, po mojem. Pa tip začne najedat, da je mulo (dveletnik, pazi!) t.i. ‘jebeni peder’ (v originalu fucking fagot—pri meni ni cenzure) in da ga bodo nekega dne zaradi te njegove ‘usmerjenosti’ tudi ustrelili.

Tip se pobere, ona tolaži otroka, mimoidoči pa nič.

Namesto na policijo se je ženska odpravila domov in napisala ta blog, čez nekaj dni pa baje pričela prejemati (vsaj glede na njene objave na Facebook-u) raznorazne grožnje in obljube, da bo vsega konec le, če “sina kastrira”. Katastrofa. No, zdaj se je baje vmešala tudi policija, ker ji baje bebci hodijo grozit tudi na dom.

Amerika, bi rekli, kajne? Ampak na kozlanje mi gre, ker bi to bilo lahko kjerkoli. Tudi pri nas. Ne slepimo se, da homofobija pri nas ne obstaja. Kar poglejmo, kaj vse se je govorilo in dogajalo okoli vprašanja o družinskem zakoniku. Tudi v naših logih se najdejo ‘iztirjenci’, ki ti otroka (fantka), ki sploh še ne ve, za kaj se gre, zmerjajo s pedrom (ali še čem hujšim), ker ima pač rad roza barvo, določeno frizuro (ki je najverjetneje ni sam izbral) ali se rad igra s punčkami. Če je obratno, da je punčka malce bolj fantovska s kratkimi lasmi pa traktor vozi že pri petih letih, to je pa super, kajne. Noben je ne bo zmerjal z lezbačo. Dec pa mora biti dec! Še v zibki bi moral imeti tetovažo nage babe na bicepsu. In od zmerjanja do tepeža je zelo micen korak.

Ampak ne, to je Amerika. To se dogaja samo tam. Ali pa na Balkanu. Mi smo pa svetovljanski, vsi za enakopravnost in toleranco. En klinc! Samo omeniš besedo gej ali pa lezbijka, pa že grejo ‘klenim’ Slovencem dlake po koncu. To je bolezen! Lahko se je nalezeš! Hitro izpiši froca iz šole, ker je tisti učitelj taka baba! Srednjeveški lov na čarovnice se je spremenil v lov na homoseksualce. Mogoče jih ne sežigajo na grmadi, ampak enakovredni ‘ta pravim ljudem’ pa vseeno niso.

Fanatizem na celi črti, sram pa je le tiste, ki smo za enakopravnost. Sram, da živimo med ljudmi, ki s plašnicami letajo okrog po svetu. No, vsaj mene je sram in me bo še naprej, ker se kaj prida ne bo spremenilo.

Saj pravim, za kozlat!