Originalno različico sem leta 1994 večkrat gledala v kinu, imam jo na VHS, DVD-ju, računalniku…Ni, da ni.
Po 25 letih jo je na veliko platno, v fotorealistični računalniški animaciji, ponovno pripeljal režiser Iron Man-a, Jon Favreau.
Včeraj sem si jo (v originalni verziji, sinhronizirane različice ne bi tvegala, pa če je zastonj) ogledala v kinu.
Nikakršen presežek (razen v tehnologiji, ko vse skupaj zgleda, kot da so mesece viseli v savani in snemali floro in favno), skorajda kopija originala, z eno izvzeto, eno spremenjeno, eno podaljšano in eno dodatno pesmijo…
Razočaral me je predvsem Chiwetel Ejiofor, saj je njegov Scar zvenel bolj naveličano kot res zlobno (v primerjavi z g. Ironsom izpred 25 let, iz katerega glasu se je dejansko cedila žlehtnoba), tudi odrasel Simba (Donald Glover) je imel preveč otroški glas za moj okus (saj ne, da je bil Broderick kaj boljši) in Beyoncé mi gre zdaj še bolj na živce, kot mi je šla prej…Vsaj Mufasa je še vedno Mufasa in Timon (Billy Eichner) in Pumbaa (Seth Rogen) ponovno blestita.
In to je to. “Risanka” iz leta 1994 je klasika in bo klasika tudi ostala. To ta novo je v redu, a je pač kopija. Bolj dodelana in bolj “realistična”, a vseeno kopija. Saj ni slaba, ampak klasika je pač klasika.
_______
image credit: IMDb
Gobčni vandrajoči knjižni molj 